V naši družini je splošno znano, da naš oče vedno razmišlja nekaj korakov naprej. tokrat se je to pokazalo pri njegovi akciji, kot jo je sam poimenoval, snegobran. Šlo je za zelo premišljeno odločitev, da še pred začetkom zime na streho naše hiše namesti snegobrane. Mnogi so rekli, da pretirava, saj je bila jesen še lepa in topla.
A kaj kmalu se je izkazalo, da je imel prav. Kaj pravzaprav je snegobran? To je posebni kovinski ali plastični element, ki se pritrdi na streho in preprečujejo, da bi sneg ob večjih količinah zdrsel na tla. Če ga ni oziroma jih ni na strehi, se lahko ob močnem sneženju s strehe zruši cela plast težkega snega in povzroči nepotrebno škodo, zlomi žlebove, poškoduje avtomobile, stopnišča in bog ne daj, pade celo na ljudi. Oče se je odločil, da bo to zimo drugače. Že v mesecu oktobru, ko še nihče ni razmišljal o snegu, ke pregledal streho, se pozanimal o različnih vrstah snegobranov in kakšne snegobran bi bil primeren za našo streho. Hitro se je lotil dela.
Dva vikenda je preživel na lestvi, meril razdalje, vrtal, privijal in sproti razlagal, zakaj je to tako pomembno. Rekel je, da so to mali čuvaji, ki bodo pazili na nas, ko bo streha prekrita s snežno belino. In res. Že konec novembra nas je presenetilo obilno sneženje. Naš kraj je bil kar nekaj dni pod debelo snežno odejo in odrezan od sveta. Mnogim sosedom je sneg zdrsnil s streh in poškodoval vrtne ograje, avtomobile, nekatere pa je celo presenetil na poti do vhoda. Pri nas pa je sneg lepo ostal na strehi, varno zadržan prav zaradi snegobranov, pravzaprav zaradi očeta in njegove akcije snegobran.
Mama je rekla, da imamo srečo, ker imamo očeta, ki misli nekaj korakov naprej. Jaz pa mislim, da to ni bila sreča, ampak le znanje in dobra presoja.