Oče je umrl lani spomladi, star 81 let. Ko sva z bratom praznila njegovo stanovanje v Celju, sem v kotu dnevne sobe pod prtom našla nekaj, na kar sem povsem pozabila. Tam je stal njegov gramofon iz sedemdesetih, okoli katerega smo se kot otroci zbirali ob nedeljah.
Brat je rekel, naj ga vzamem, saj sem bila edina, ki je očetu kdaj pomagala menjati plošče. Doma sem ga priklopila in ni deloval. Krožnik se je vrtel, zvoka pa ni bilo. Bila sem razočarana, a soseda mi je povedala za mojstra v Žalcu, ki popravlja stare naprave, in dodala, da tak gramofon skoraj vedno lahko oživi.

Mojster je napravo pogledal in se nasmehnil. Rekel je, da je glava obrabljena, jermen raztegnjen, ojačevalnik pa v redu. Popravilo je stalo 140 Eur, nova igla pa še 45 Eur. Povedal je, da je bil očetov gramofon v svojem času kakovosten in da bo zdržal še dvajset let, če ga bom pravilno vzdrževala.
Prvo ploščo sem izbrala namenoma. Bila je zbirka narodnozabavne glasbe, ki jo je oče vrtel vsako nedeljo med kosilom. Ta gramofon je bil edina stvar, ki je očeta vrnila v sobo, vsaj za nekaj minut.
Odtlej poslušam njegove plošče eno za drugo. Med njimi so tudi takšne, za katere nisem vedela, da jih je imel, od jazza do opere. Na vsakem ovitku je z njegovo pisavo napisan datum nakupa. Tako mi gramofon odkriva očeta, ki ga kot hči nikoli nisem povsem poznala.
Mož pravi, da zvok ni tako čist kot pri sodobni opremi, in ima prav. A meni to ni pomembno. Ko ob večerih poslušam ploščo, ki jo je oče kupil leta 1974, se mi zdi, da mi gramofon pripoveduje zgodbo, ki je ne zna povedati nobena pretočna storitev.
Pred kratkim je k nama prišel brat in zagledal napravo na polici. Dolgo je molčal, potem pa izbral ploščo, ki je bila v otroštvu njegova najljubša. Sedla sva na kavč kot pred štiridesetimi leti in prvič po pogrebu sva se smejala, medtem ko je gramofon vrtel pesmi najinega otroštva.